[ Pobierz całość w formacie PDF ]
sojna na komolcih in na hrbtu; iz nizkega ovratnika se je spe-
njal dolg, ko0 en vrat, prav tako dolge in ko0 ene so bile nje-
gove roke in iz lic so mu silile kosti kakor jetinemu loveku;
lica so bila porastla z dolgo, kocinasto brado, oi so gledale
motno in so bile v kotih zakrvavele. Globoko na tilnik si je bil
pomaknil trdi, okrogli klobuk s 0 irokimi krajci iu se je oziral
po pokrajini.
ena! Poglej ta kraj, to sonce! Tukaj bomo zdaj iveli!
ena ni odgovorila dale so bile njene misli.
Tukaj bom ivel zdaj! je mislil Kaur in ne kaj lepega,
mehkega, iz davne preteklosti vzraslega je napolnilo njegovo
108
MARTIN KAUR
BESeDA
srce. Gledal je v nebo, v to svetlo morje, na prostrano polje,
na bele rute, ki so se lesketale v jutru, na vas v daljavi, ki je
vabila bela in ble0 ea.
iveti! Prej nisem vedel, kaj se pravi iveti! Zdaj bom
0 ele uival vsak arek te svetlobe posebej! Prej sem tro-
sil, ko sam ni imel nisem, namesto da bi se hranil! Tak za-
pravljivec sem pri0 el neko v Zapolje, v prav tako lepo son-
ce in ga 0 e videl nisem! &
Mlad sem bil! je zavzdihnil in zakljuvalo mu je v srcu za
hip komaj zavedno hrepenenje po mladosti.
Voz je zaropotal na nasuti cesti. Tone se je zdramil in je
pogledal zauden z velikimi, zaspanimi omi. Kaur ga je po-
boal po vroih licih in ga je stisnil k sebi.
Le 0 e zaspi, fant! Kmalu bomo doma!
Tone, truden od dolge vonje in omamljen od jutranjega
zraka, je takoj zatisnil oi in je zaspal.
Tukaj je zdaj moja mladost & trojna mladost! je pomislil.
Ozrl se je na eno, eljan prijaznega pogleda.
Kaj nisi ve vesela, da smo se re0 ili tiste jee? Poglej to
pokrajino: to ni Blatni dol!
V njegovih oeh je bilo otro0 ko veselje jetnika, ki je ugle-
dal po dolgih letih sonce, svobodno nebo in prostrano son-
ce; v njenih je bilo hladno. mirno oitanje: Lahko bi se bilo
zgodilo prej!
Stresel ga je mraz, ko se je domislil jee, ki so se bila 0 ele
pravkar, tako pozno, zaprla njena teka vrata za njim, osvo-
bojenim. e se je dral njegove obleke tisti bolni, strupeni
vzduh, 0 e so ostale sence na njegovem obrazu in v njegovem
srcu; njegove oi 0 e niso bile navajene sonca in njegove noge
bodo stopale neokretno po svobodni zemlji...
109
MARTIN KAUR
BESeDA
Groza je izpreletela Kaurja: v soncu je videl temo 0 e tem-
nej0 o. Tam zadaj, dale za gorami, je leala jea v rnem kot-
lu. Nikoli ni posijalo sonce nanjo, nikoli se niso vzdignile.
zganile vlane, strupene sence & Pri0 el je bil v jeo in se je
upiral z obupno mojo. Bil je s slabotnimi pestmi ob elezna
vrata, v blaznem upanju je hotel razmakniti silno zidovje.
Truden, trepetajo je omagal, povesil je glavo na prsi, hrbet
se mu je upognil, brezkrvne roke so omahnile ob ivotu &
Deset let groze, ostudnega ubo0 tva, ponievalnega, nizkotne-
ga trpljenja &
Otopel je bil e kakor jetnik in sam se je komaj zavedal,
kako se je polagoma privadil jei, kako mu je bilo ubo0 tvo in
trpljenje kakor zrak in vsakdanji kruh in kako je tiho umiralo
upanje v srcu. Zdelo se mu je pravino in razumljivo, da so
mu odbijali pro0 njo za pro0 njo, in pisal jih je samo 0 e iz na-
vade, tako kakor je pregledaval 0 olske zvezke in popravljal
naloge. Sprijaznil se je s sencami, z vlanimi, du0 eimi meg-
lami, ki so vstajale iz mokre zemlje; razgovarjal se je z ljud-
mi, ki so gledali neko zaniljivo in sovrano, in ni ve se mu
ni zdelo, da so njih obrazi ivalski in njih oi brez du0 e; po-
bratil se je z upnikom in se je pomenkoval njim o letini, o
enitbah, o nagli smrti oberbajtarja Samotorca, ki je kradel
ito iz kozolcev in ivino izpred pluga, o tur0 ki in o la0 ki voj-
ski in o vojskah, ki se bodo skoraj gotovo vnele e na pomlad;
govoril je po nem0 ko z upanom, po la0 ko s tajnikom in po-
pival je z vsemi ter se je vraal pozno v no pijan in povaljan
domov. Doma se je prepiral in pretepal z eno toda nihe
ni ve postal na ulicah ter se oziral z zaniljivim pogledom
proti oknu; zakaj prav je bilo in v redu, da se je prepiral in
pretepal z eno & vsaj po gosposko ni ivel! &
110
MARTIN KAUR
BESeDA
Zobje so mu za0 klepetali, ko se je ozrl nazaj v temo in je
ugledal tisto veliko, mrano izbo; in eno pred seboj, z raz-
galjenim vratom in golimi rokami, z zariplim obrazom, ble-
0 eimi, hudobnimi omi... in sebe sklonjenega, trepetajo-
ega od zlobe in srda, s stisnjenimi, vzdignjenimi pestmi &
N! N! & In njen kriei, hripavi glas:
Udari! e enkrat udari! O ti prekleti & !
Siloma se je otresel spominov in trepetal je, kakor da bi se
bilo zgodilo 0 ele snoi, 0 ele to uro &
Pri0 la je re0 itev, in ko je pri0 la, je bil ves osupel in prestra-
0 en. Radost ni mogla ve v to srce, poniano, z blatom do
vrha napolnjeno. Ob0 el ga je velik nemir. Zakopal se je bil v
sence tako globoko, da se je opotekal in da ni util tal pod no-
gami, ko je pri0 el tako dolgo priakovani, tako zaeleni, e
skoraj ne ve nadejani as, da bi se vzdignil & Kam me bodo
zanesli valovi? Kaj bo z mano, starcem? je rekel upnik, ki
je bil Blatnega dola gospodar in suenj... Bal se je Kaur sto-
piti iz jee, ki se je navadil nanjo kaj bodo te oi, izpreme-
njene v temi, 0 e prenesle svetlobo? & Minil je prvi, velik ne-
mir, prvi strah in dramilo se je upanje. Oi so izpregledava-
le, razloevale so zmerom bolj lu in temo in zmerom bolj se
mu je mudilo iz noi v sonce, v novo jutro. In kolikor blie je
bil as slovesa, toliko bolj hladni so bili obrazi; nobeden mu
ni ponujal roke v prijazno slovo in tudi on je ni ponujal niko-
mur&
Svetlo je sijalo sonce na pobeljene visoke hi0 e, ko se je zi-
bal voz skozi Laze. Pred sodnijo je stalo dvoje mladih urad-
nikov; gledala sta zaudeno za visoko naloenim vozom, za-
smejala sta se ter stopila v veo; nato se je odprlo okno in
bradat obraz se je ozrl na cesto.
111
MARTIN KAUR
BESeDA
Kaur se je zravnal, pogladil si je lase in brado ter si urav-
nal kravato. ena si je popravila 0 al ter si poesala kodre 0 e
nie na elo.
Tam ustavite, pred Simonovo hi0 o! je zaklical Kaur
vozniku. Blizu 0 ole, menda!
e vem! je odgovoril voznik godrnjavo in je pognal.
Kako 0 iroka je ta cesta in kako bela! je gledal Kaur.
Tam je bilo 0 e v 0 oli, 0 e v cerkvi veliko ve prahu in blata!
Saj bomo kmalu videli, kako! ga je prekinila ena emer-
[ Pobierz całość w formacie PDF ]
zanotowane.pldoc.pisz.plpdf.pisz.plcs-sysunia.htw.pl
|
